Tarok danes: od omizja do zaslona

Igra, ki je preživela vse

Tarok je preživel dve državi, tri valute in nešteto novih razvedril. Živi tam, kjer je živel od nekdaj: v gostilnah ob koncu tedna, na družinskih praznikih, v planinskih kočah ob slabem vremenu. Posebno poglavje so študentske sobe: generacije so se ob taroku učile več kot pri marsikaterem predmetu: potrpljenja, verjetnosti in tega, da se kontra ne reče iz jeze.

Okrog igre so zrasla tudi tarok društva in turnirji, s pravilniki, ligami in večnimi razpravami o tem, ali se ta ali ona napoved »pri nas« igra drugače. Se, seveda. Vsaka miza je svoja država.

Kaj je prinesel zaslon

Splet je taroku dal tisto, česar mu miza ni mogla: igro takrat, ko si sam. Ob treh popoldne ali treh zjutraj: partija je vedno na voljo. Karte se premešajo pošteno in v hipu, obračun se piše sam, radelc se nariše sam, soigralca pa nadomesti bot, ki ne zamuja in ne krade štihov.

Spremenil se je tudi način učenja. Nekoč si za prvi klop potreboval potrpežljivega strica; danes lahko pravila vadiš na miru, brez občinstva, dokler licitiranje ne steče samo od sebe. Marsikdo, ki danes suvereno napove solo dva, se je igre naučil na zaslonu, in šele nato sedel k pravi mizi.

Kaj se ne spremeni

Vse bistveno. Tisti vdih pred napovedjo. Tišina, ko čez mizo prileti kontra. Pagat, ki čaka na zadnji štih, in mond, ki ga je strah škisa. Zaslon je samo nova miza: igra pod prsti je ista, kot je bila pred sto leti.

Kje smo mi

Tarok 124 gradi prav ta most: prava pravila brez bližnjic, karte, ki jim ni treba biti sram pred dedovim kompletom, in spletne mize, kjer si za isto mizo z ljudmi, ki so ti dragi, pa čeprav so tri občine ali tri države stran. Ker tarok je bil vedno igra o tem, s kom sediš.